V identičnih uniformah se jih je na prizorišče pripeljalo šest polnih avtobusov, na srce pa mi je položila: » napišete, da je nacionalna sramota, da TV Slovenije ni tukaj!« Neposrednega TV-prenosa v resnici ni bilo (menda zato, ker ni šlo za uradno državno proslavo), sem ji pa obljubil, da bodo omenjeni vsaj v večernih poročilih, saj si tudi generalni direktor v smrtnem krču take masovke ne bi drznil povsem ignorirati. To jo je nekoliko pomirilo in ponosno me je povabila, naj preberem njen trebušček.