To je velika in pozitivna sprememba, a ker nima neposrednih posledic na življenje ljudi, so drugačne mnenja in celo nekoliko razočarani.
Potem je tu še Irak, ki je še okrepil občutek razočaranja, saj se je Blair v svojem drugem mandatu veliko ukvarjal ravno z vojno v tej državi ‐ kot najboljši politični prijatelj Busha drugače sploh ne bi bil mogel ravnati -, kar mu ni jemalo le časa in energije, temveč je tudi načelo njegov politični kapital.
Za izgubo vere v Blaira pa je še tretji razlog, in sicer ta zadeva samo bistvo njegove misije in osebnosti.