Sodobnost za film že itak ni nikoli dovolj sodobna, toda slovenski filmi bi potrebovali ekstremno veliko forme, da bi izgledali sodobno. Sovjetski filmi, ki so nastali v dvajsetih letih, po oktobrski revoluciji, v času najhujšega komunizma, recimo Eisensteinovi, so morali formalno hudo, naravnost dekadentno pretiravati, da so izgledali sodobno. Tako kot so morali jugoslovanski “črnovalovski” filmi v šestdesetih ‐ recimo Ko bom mrtev in, Zgodnja dela, Prebujanje podgan, Ljubezenski primer ali tragedija uradnice PTT ipd. - dobesedno zaudarjati, smrdeti po realnosti, da so izgledali sodobno.