Film mora najprej funkcionirati kot literatura, šele potem lahko začne misliti nase, “na svoje lastne, posebne možnosti”. Ni čudno, da je slovenska zavest slovenskemu filmu predpisala ukvarjanje s slovensko književnostjo, z ekranizacijami slovenskih slovstvenih del ‐ slovenski film je bil le popularizator in ilustrator slovenske literature, le prevajalec književnih vrednot, ki so de facto vrednote Naroda, njegove samobitnosti, njegovega boja za preživetje. Slovensko zavest je pač že od prvega dne žrlo le eno vprašanje: zakaj bi potrebovali film, če imamo literaturo?