je rad poudaril, da je problem slovenskega filma v tem, da stalno zamuja za Slovenijo in sodobnostjo, da ima zaostal odnos do sveta. Za zgled je dal Svet na Kajžarju (1952): to je soc-realistična protikulaška agitka, ki bi bila sodobna in aktualna, če bi jo v kina poslali leta 1946 ali 1947, ne pa leta 1952, ko se je že začelo obdobje deziluzije in novo pojmovanje družbe in ko se je soc-realizem že poslovil. Nič drugače ni bilo z Veselico (1960): če bi jo posneli sedem let prej, bi predstavljala “neposredno kritiko politicizma, hladnosti, brezdušnosti, okostenelega dogmatskega racionalizma,” tako pa je zamudila.