/ Sto majhnih nežnosti, / ko je najlepše, se zbudim, / budnico glas vojaških trobent igra.« Drži, tudi tisti, ki smo partizanstvo podoživljali zgolj skozi enoletno služenje vojaščine v JLA, v tej diskretno poetični metafori prepoznamo natančen opis vlažnega sna.
Povedano drugače, tudi partizani so bili samo ljudje, ki kljub zaostrenim vojnim razmeram niso mogli zatreti svojih telesnih potreb in želje po ugodju, ki se poraja iz spolnega odnosa.