Da je bilo to hrepenenje obojestransko, priča pesem z naslovom Njeno pismo, ki je v zadnji še eksplicitnejša: »V sanjah tedaj k njej poletim / trkam na vrata srca, / moje dekle že mi odpre sobo podstrešno za dva. / Sto majhnih nežnosti, / ko je najlepše, se zbudim, / budnico glas vojaških trobent igra.« Drži, tudi tisti, ki smo partizanstvo podoživljali zgolj skozi enoletno služenje vojaščine v JLA, v tej diskretno poetični metafori prepoznamo natančen opis vlažnega sna.