Tako se namesto na šentviško gimnazijo vpiše na srednjo ekonomsko šolo, kar pozneje šteje za eno svojih večjih napak. S sošolci ne najde pravega stika, med učitelji pa spoštuje le, poznejšo državno sekretarko na ministrstvu za finance. Redno hodi k verouku in ministrira, dokler v puberteti ne ugotovi, da ga katoliška vzgoja utesnjuje in dolgočasi.