Tudi kot državljanu te države mi ni vseeno, da je še vedno tako. Zato sem kot predsednik vztrajal in naredil tisto, kar sem mislil, da je treba storiti, da se stvar uredijo: po tisti, zdaj dostikrat zamolčevani spravni slovesnosti v so bile še druge pobude vladi in državnemu zboru. Ko smo sprejemali zakon o popravi krivic, sem se s pismom obrnil tudi na poslance državnega zbora s svojim mnenjem.