nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2005, poved v sobesedilu:

Vsakdo, ki piše za javnost, se na neki način, pogosto tudi nezavedno, cenzurira. Vedno pa je vprašanje, ali se cenzurira zaradi samega sebe ‐ da bi videl, ali zapisane besede sovpadajo s tistim, kar resnično misli in čuti ‐ ali pa samo zato, da bi se zaščitil pred oblastjo, pred splošnim razpoloženjem bralcev, pred svojo generacijo, pred pojmovanjem tako imenovanega nacionalnega interesa.

Ko ni bilo nikogar, ki bi, na primer, omenil obstajanje »neavtohtonih manjšin«, še manj pa obstajanje »izbrisanih« ali možnost, da je imela skupna država za nekatere naše nacionalne interese tudi dobre strani ‐ poleg očitno slabih ‐, je šlo za samocenzuro, v kateri so se prepletali vsi omenjeni elementi, tako obzirnost do bralcev (precej večja kot do države, kajti antipatija občinstva je za novinarja nevarnejša od antipatije države) kot notranja omahovanja pisca.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA