Med tistimi nekaj hišami, ki še stojijo, ni bilo težko opaziti dveh sveže obnovljenih, s tremi zastavami na prav toliko drogovih. Evropsko, slovensko in koroško deželno zastavo je vihral veter, na dvorišču je čakal pladenj plastičnih štamperlov z medico, pogled na publiko pa je opozarjal, da je modna zapoved avstrijska pražnja noša. Slišati je bilo tako nemščino kot slovenščino, redkeje pa tudi kočevarščino, kot jo imenujejo sami.