sindikalist je ostal gospod Lucien celih enaintrideset let, drugače od prenekaterega "foteljaškega" tovariša pa je prvih dvajset let ohranil tudi svojo težaško službo, da ga je vsak dan spominjala na kruto resničnost delavskega obstoja, da je bil torej lahko ves čas v neposrednem stiku z željami in pogledi tistih, ki so ga izvolili. Njegov aktivizem ga je sicer osebno osrečeval, čeprav je bila večina zmag dosežena predvsem na mikroravni. Ko sem ga vprašal, kaj šteje za največji uspeh svojih tridesetih aktivnih let, sem dobil v odgovor najprej samo globoko žalosten vzdih.