Kakšnih dvajset kilometrov stran od prvih znakov civilizacije: brez interneta, brez menjalnice in trgovin, z eno samcato staro telefonsko govorilnico in psi, ki jih varnostniki po enajsti uri zvečer spuščajo na območje počitniškega kompleksa.
Družba je bila videti kot prenovljen in dobro vzdrževan spomenik socializmu ‐ robata stavba s kinodvorano, večjo od bežigrajske, bazenom in strogimi tetami, ki so ves čas pazile na red. Zanje so bili gostje umetniki iz Poljske ali Slovaške (kdo bi to vedel?) videti kot skupina barbarskih vesoljcev.