Ko Propad ujame Hitlerjevo človeškost, njegovo “srce”, ko potemtakem v Hitlerju najde tudi “malega človeka”, ujame tudi njegovo srhljivost ‐ nič ni namreč bolj srhljivega od te dvojnosti, od te kombinacije malega človeka v Hitlerju in Hitlerja v malem človeku. Strah pred humanizacijo Hitlerja je upravičen, navsezadnje, je kaj bolj srhljivega od tega, da je bil Hitler človek? Je kaj bolj srhljivega od tega, da je bil, kot bi rekli, eden izmed nas?