Kar se je kakopak nadaljevalo po vojni, ko specializacija ni bila več potrebna in ko je Bobby dobil konkurenco. Twist je bil le v tem, da so hoteli biti filmski Hitlerji zdaj malce bolj resni, malce bolj realistični, malce manj infantilni: Luther, Kenneth, Freed in Basehart so skušali generični impersonaciji Hitlerja ‐ oh, ali pa Hynkla ‐ dodati svojo nianso, svoj avtorski touch, kar seveda ne pomeni nič drugega kot to, da je vsak izmed njih ponudil svojo verzijo tistega intenzivnega, hipnotičnega, "benzedrinskega", “demoničnega” buljenja. Hoteli so biti bolj izvirni, toda le zato, da bi bili bolj zabavni.