Odgovor na vprašanje, kaj naj počnemo s Hitlerjem, se je glasil: z njim bomo zabavali ljudi! Kar se je kakopak nadaljevalo po vojni, ko specializacija ni bila več potrebna in ko je Bobby dobil konkurenco. Twist je bil le v tem, da so hoteli biti filmski Hitlerji zdaj malce bolj resni, malce bolj realistični, malce manj infantilni: Luther, Kenneth, Freed in Basehart so skušali generični impersonaciji Hitlerja ‐ oh, ali pa Hynkla ‐ dodati svojo nianso, svoj avtorski touch, kar seveda ne pomeni nič drugega kot to, da je vsak izmed njih ponudil svojo verzijo tistega intenzivnega, hipnotičnega, "benzedrinskega", “demoničnega” buljenja.