Še bolje rečeno: njegova impersonacija je bila tako definitivna, da se je pri drugih filmskih Hitlerjih zdelo, da impersonirajo njega, ne pa Hitlerja. Ko je Roosevelt ob koncu leta 1941 prižgal še zeleno luč ameriškemu vstopu v II. svetovno vojno, za katero je bilo jasno, da bo dolga, so potrebovali nekoga, ki se bo specializiral za Hitlerja ‐ in res, Bobby Watson, nepomembni, tako rekoč anonimni h’woodski epizodist, ki se je do tedaj potikal po lahkotnih, povsem neobveznih komedijah, je čez noč postal novi Führer. Ne brez razloga ‐ bil mu je tako podoben, da je bil očiten.