Chaplinov zaščitni znak ‐ pa tudi njegovo orodje in orožje ‐ je bila nemost, odsotnost glasu. Diktatorju, ki ga je smešil, sicer ni bilo ime Hitler, ampak Adenoid Hynkel (tudi Nemčija ni bila Nemčija, ampak Tomania), toda hej, celo Hitlerju, ki je dal Chaplina že pred filmom razglasiti za “ostudnega židovskega akrobata”, je bilo jasno, koga smeši Chaplin. Dobro ga je “snel”.