Tu imate torej ultimativni paradoks ‐ Hitlerja, ki skuša “racionalno” pojasniti, zakaj je dal pobiti 6 milijonov. Ergo: Hitlerja, ki skuša z “racionalnimi” argumenti braniti to, česar ni mogoče braniti. In ta paradoks je le fina, delikatna, nelagodna alegorija vseh paradoksov, ki so po II. svetovni vojni medli percepcijo Hitlerja: v hipu, ko mu začneš “soditi”, ko ga skušaš “tolmačiti” ali pa “razumeti to, kar je počel, tvegaš, da boš njegovo početje relativiziral, da mu boš nasedel, da te bo zapeljal, uročil ‐ tako kot je zapeljal in uročil. Ko ga pustiš do besede, tvegaš, da bo zmagal, magari posthumno.