Veliko ljudi, ki delajo v centru, ne pripada uradni cerkvi, ampak so nekakšni iskalci, zato so na ta način drugačni.« Medtem ko nam je Pierluigi na dvorišču skušal v nekaj besedah orisati dogajanje, so se skozi okna sklanjali radovedni, pretežno temnopolti obrazi, ki so si z veseljem popestrili dan z opazovanjem neznanih obiskovalcev, kajti njihovi dnevi so sicer predvsem zaradi brezdelja zelo enolični. Večjo zadržanost so pokazali, ko smo v spremstvu vodje sprejemnega centra trkali na vrata in moledovali, naj nam za vraga odprejo in opišejo svojo osebno izkušnjo s tem, kako so bili sprejeti v »topli« Evropi.