Žejalo pa me je še vedno kot kamelo. Končno me je vendarle prešinilo, kaj pa, če bi skočil tjale gor k Miholu na en pir, in ta misel se mi je po globini zazdela enakovredna kakšni Einsteinovi formuli. Čez mestni trg sem tako brzel, da sem moral ritko prav stiskati skupaj, da ne bi stekel.