Za konec je citiral misli Bertranda Russlla in Einsteina o dilemi, ali naj bo konec človeštva ali konec vojn.
Svoje poante je dostavil v z ničimer prekinjenem mono-tonu, brez vsakih čustev in humorja, tudi brez enega samega kavlja, kakršne poklicni govorniki vešče vpnejo v mehko meso avditorijeve potrebe po očaranju. Njegov magnetizem je v celoti temeljil na nesporni avtoriteti, v dvorani pa je od začetka do konca vladala strahospoštljiva tišina, le posamezne glave so kimale tako vehementno, da so zakrivale pogled nejevoljnim sosedom.