Tik pred zdajci se je že dalj časa grozeče nebo razveznilo s takim sovraštvom, da so se ljudje pogovarjali o smaku sveta. »Weeeeee ... Chomskyyyyy!« je čivknila suhljata deklica z lepljivimi dredi, medtem ko je po spolzki drči proti podhodu krmilila zdaj dokončno zarjavelo kolo, mene pa je že pred vhodom nagovoril zaripel mladenič in me zamenjal s kom, ki ima v fevdu slovenskih institucij kakšne zveze. Skupaj s petintridesetimi kolegi se je s posebnim avtobusom pripeljal iz Celovca, a so si vnaprej zagotovili samo dvaintrideset vstopnic.