Gre za sobivanje. Iz zgodovine ne mečejo nikogar, zgodovinskih spomenikov ne odnašajo v zaprašena skladišča, spomeniki ostajajo, da bi se vsi, vsaka nova generacija, zavedali svojih korenin.
Če bi se zgledovali po Angležih ‐ kar nam še na misel ne pride ‐, bi pri nas še vedno stal spomenik cesarju, iz magistrata bi še vedno, kot iz hleva, prihajal I. Karađorđević in nihče ne bi niti pomislil na odstranitev.