Če je Racija vse skupaj opičila na hec, kar je šlo kritiški stroki močno v nos, Carina poleg ležerno zajebantskega sloga postreže s kapsulami utrinkov iz psihopatologije povzpetništva slovenske družbe, ki se razteza od motorjev kot instantnih nadomestkov za identiteto do hiš na Krasu kot statusnega simbola kulturniško intelektualne elite, na katero pičke definitivno ne padajo. Jebiga, fantje iz Carine niso od včeraj. In ker niso tu ne zaradi denarja ne zaradi ne zaradi popevke tedna in ker hodijo v službe, njihovim minimalističnim besedilom, ki jih, ko zmanjka besed, dopolnita nemir in strast, kot bi rekel Džoni, verjameš na prvo žogo.