Prepričan je, da je celo pri naših prednikih, ki so živeli v majhnih, tesno povezanih skupnostih, pogosto prihajalo do enkratnega vzajemnega delovanja s tujci. Še več, takšno vzajemno delovanje bi bilo utegnilo biti ključno za preživetje, saj je do njega prihajalo pri pomembnih virih, kot so bila zajetja vode, pa tudi pri plenilskih živalih in, kar je še pomembnejše, če je prišlo do naravne nesreče, poplave ali suše na primer. »Okoljski pretresi so najbrž pripomogli, da so se tujci v ključnih trenutkih za preživetje srečevali med seboj,« pravi.