Hrvatje so bili zadovoljni, ker je to pomenilo priznanje hrvaški renesančni književnosti, pisani v tem narečju, Srbi pa so izbiro razumeli kot poklon svoji epski poeziji, ki je prav tako peta v tem jeziku.
Ob vsesplošnem bratenju poštene inteligence se je popolnoma pozabilo na preprosto ljudstvo. Zato je opozorilo Ilira Rovca še vedno aktualno: »Nu, vemo, da brat bratovega gospostva ne trpi, in izkušnja uči, da srbskega ali slovenskega, Srb hrvaškega ali slovenskega in hrvaškega ali srbskega imena ne bo nikoli sprejel.«