Namen vseh prisotnih je vsekakor bil, da preostalemu svetu pojasnijo, da tukaj vsi govorimo »hrvaško ali srbsko« ali, če je komu ljubše, srbohrvaško. Za izhodišče so vzeli štokavsko narečje, natančneje "novoštokavščino", ali, še natančneje, dubrovniški govor. Hrvatje so bili zadovoljni, ker je to pomenilo priznanje hrvaški renesančni književnosti, pisani v tem narečju, Srbi pa so izbiro razumeli kot poklon svoji epski poeziji, ki je prav tako peta v tem jeziku.