To naj bi menda pomenilo, da smo vsi ljudje bratje ali da vsaj nekateri znajo latinsko. Ilirsko gibanje je naletelo na odobravanje večine pismenih v južnoslovanskih deželah, ponekod pa je bilo deležno pravega navdušenja, na primer v Sloveniji, kjer se je celo odločil, da bo pisal v »ilirščini« namesto v svoji materinščini. Nekoliko vzhodneje si je Gaj v trenutku hrepenenja potisnil kapo na teme in vzkliknil: »Ponosni smo in hvaležni velikemu Bogu, mi Hrvatje, da imamo z brati Srbi en knjižni jezik.«