A težav z imenom jezika niso imeli le slabi učenci, temveč tudi akademiki. Slavna deklaracija o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika iz leta 1967 je bila odgovor Matice Hrvaške in vseh drugih hrvaških institucij, ki so kaj dale nase, na unifikacijo jezikov, narodov in kultur. Med salvami partiji, pohvalami oblasti in izrazi zvestobe državni ideologiji so podpisniki zahtevali, da se z ustavo zajamči enakopravnost hrvaškega, srbskega, slovenskega in makedonskega jezika in da se v uradno rabo vrne ime hrvaški ali srbski jezik.