Ta dokument so podpisali jezikoslovci, književniki in funkcionarji iz Srbije, Hrvaške, Črne gore in BiH ‐ z omenjenim vred ‐ in tako inavgurirali »srbohrvaški ali hrvaškosrbski« jezik kot enega od uradnih jugoslovanskih jezikov. V besedilu niso omenjeni oziroma Muslimani, ker takrat še niso bili priznani za poseben narod. Najpomembnejša posledica novosadskega dogovora za jezik, ne za politiko, je bila izdaja enotnega pravopisa knjižnega jezika s pravopisnim slovarjem nekaj let pozneje.