Zato je tudi knjižni jezik, ki se je razvil iz njega na območju dveh glavnih središč, Beograda in Zagreba, enoten z dvema izgovoroma, ijekavskim in ekavskim.« Ta dokument so podpisali jezikoslovci, književniki in funkcionarji iz Srbije, Hrvaške, Črne gore in BiH ‐ z omenjenim vred ‐ in tako inavgurirali »srbohrvaški ali hrvaškosrbski« jezik kot enega od uradnih jugoslovanskih jezikov. V besedilu niso omenjeni oziroma Muslimani, ker takrat še niso bili priznani za poseben narod.