Domnevam lahko, da gre za željo po nadzoru. Sistem strokovne neodvisnosti teles, ki se ukvarjajo s šolstvom, se je v zadnjih petnajstih letih razvil tako, da minister med drugim ne imenuje več predsednikov in članov predmetnih maturitetnih komisij. Minister, ki želi ideološki nadzor (to bi bil sicer velikanski korak nazaj), ima tri možnosti: lahko sproži javni napad na njemu nevšečnega predsednika ali člane (temu so v socializmu rekli »družbena kritika«) in potem računa, da bo ta odstopil (predsedniki so univerzitetni profesorji, običajno prezaposleni, zakaj bi izgubljali čas in energijo v brezplodnih ideoloških polemikah?).