Po vojni so kakih 300 filmov označili za propagandne; večino so na novo montirali, da so jih lahko pokazali javnosti. 40 izmed teh filmov je dobilo oznako hardcore propaganda ‐ še vedno velja prepoved njihovega javnega prikazovanja. Morate razumeti, da je to politično tvegano početje. Predstavljajte si, da bi naš kancler dovolil predvajanje nacističnih propagandnih filmov, nato pa jih na primer neonacisti uporabijo na kakšnem izmed zborovanj.