Halpern je to premagal tako, da je zbral skupino ljudi z ameriškega srednjega Zahoda, ki so priznali, da jemljejo MDMA, niso pa uživali drugih spornih substanc. Ločil jih je na zmerne uporabnike, ki so MDMA zaužili od 22- do 50-krat, in na pogoste uporabnike, ki so se z njim zadeli več kot 50-krat. V primerjavi s kontrolno skupino je bilo pri pogostih uporabnikih opaziti bistvene pomanjkljivosti pri hitrosti umskih procesov in impulzivnosti.