Krafft-Ebing je tudi avtor skovanke "zooerastija", s katero zoofilijo ločuje od primerov, pri katerih prihaja do spolnega občevanja z živalmi iz patoloških vzgibov. Zanimiva je tudi psihoanalitična razlaga zoofilije, ki trdi, da žival zoofilu predstavlja razčlovečen objekt; zoofil do objekta poželenja ne čuti nobenega strahu, nobenih dolžnosti. Objekt se ne bo maščeval, če ga prevara, ne bo grozil, če ga zapusti.