In pred »skretanjem s Titovog puta«. Ni čudno, da so Sutjesko, zadnjo jugoslovansko epopejo, ki je še vžgala (da bi bila bolj prepričljiva, so angažirali tudi), zapakirali prav na začetku sedemdesetih, ko je začela Juga pokati po šivih in ko se je zdelo, da hočejo nekateri njeni deli, vključno s Slovenijo, »skreniti s Titove poti«. Srce v breznu izgleda tako naivno, tako populistično in tako panično, kot da je Italija tik pred razpadom in kot da jo lahko reši le vrnitev v preteklost, ki jo bo poenotila, prerodila in definirala.