Sedanji pozivi na ostre nastope državnega vodstva spominjajo prav na mehanizme stare partijske strategije iz štiridesetih let.
Italijanski zunanji minister Giancarlo tako funkcionira malo da ne kot demon, ki uteleša Mussolinijev fašizem. Ob njem se sprožajo vprašanja: zakaj obsoja samo partizanske poboje, ne da bi priznal teror fašizma nad in v tridesetih in začetku štiridesetih?