Praksa inkvizicije je, ob zajetju, terjala zaplembo celotnega premoženja osumljenca in njeni rablji so brezpogojno zahtevali priznanje zločinov, čeprav ubogi žrtvi ni bilo zaupano, česa sploh jo bremeni arbitrarna obtožnica. Neizpolnjevanje verskega dekreta o dolžnosti vohunjenja za inkvizicijo, ki je zadeval slehernega državljana, je pomenilo kaznivo dejanje, kajpada spet v pristojnosti inkvizicije. Inkvizicijsko sodišče, ki se je ironično imenovalo Sveta služba, je med drugim preganjalo ženske, ki so zavračale dvorjenje eminentnih inkvizitorjev.