Za vse ostalo je poskrbel on ‐ predvsem za reakcije na odgovore gostov. Če je gost dolgovezil, ga ni brutalno prekinil, ampak je delal grimase (včasih je zazehal, včasih povesil čeljust, včasih srepo pogledal v kamero ipd.), ki jih je kamera vedno ujela ‐ njegove reakcije so bile pomembnejše in bolj karizmatične od gosta ali pa gostove »zgodbe«. Še več, njegove reakcije so bile tajni signali publiki, tako tisti v studiu, ki je pretežno prihajala s srednjega zahoda, kot oni pred ekranom ‐ hja, to so bili signali naciji, Ameriki, ki je tako imela občutek, da je med njo in Johnnyjem nekaj več, neka tajna, zarotniška, mistična zveza.