V grozi se zave, da na obdukcijski mizi leži ‐ dekle, ki jo je zapeljal, ji naredil otroka in jo zapustil. v romanu ugotavlja, da je spolnost le toliko časa vzvišeno človeška in božanska, dokler je spontan izraz globlje duhovne ljubezni ali pa sredstvo porajanja novega življenja. »Čim pa človeku postane spolni užitek sam sebi namen, sam sebi cilj, čim je njegova ljubezen le v telesnem združenju in ne predvsem v duševnem, tedaj se človek poniža na goli biološki nivo, kjer se mu vse življenje spremeni v eno samo nagonsko hlastanje za užitki; tedaj strast zajezdi svojega sužnja in ga noč in dan z bičem neusmiljeno goni naprej in naprej ...«