Reglia nam je zaupal, da je za to, da se je prva uradna komemoracija za istospolno usmerjene taboriščnike v Rižarni sploh lahko zgodila, zelo hvaležen partizanskemu pevskemu zboru, brez katerega ne bi mogli izpeljati dogodka, in komisiji muzeja Rižarna, saj brez njenega dovoljenja ne bi mogli pripraviti slovesnega spomina na homoseksualne žrtve koncentracijskega taborišča. »Slovesnost je za, in za Italijo na splošno, zelo pomembna. S tem, ko smo obeležili trpljenje homoseksualnih žrtev naci-fašizma, smo postavili ta preganjanja tudi uradno kot del zgodovine dvajsetega stoletja.