Potem ko delavke pet mesecev za svoje delo niso dobile plače (ko so torej pet mesecev svojo delovno silo »prostovoljno« dajale v izrabo lastnikom in vodstvu, pa za to ne morejo dobiti niti statusa na zavodu za zaposlovanje niti plač), so posegle po sili, edinem sredstvu, ki jim je ob brezbrižni in nesolidarni družbi in državi še preostalo in ki ga na srečo še premorejo. In direktorju vzele dragoceno svobodo gibanja za kratek čas: a žal niso vztrajale do konca, gospoda so po nekaj praznih obljubah spustile domov.
Zgodba me spominja na podobe iz časa sesuvanja socializma, predvsem ene: žensk iz Kumanovega, ki so se steple za kruh.