Meso za mnoge tako ostaja praznična dobrina in ponavadi v mnogih mesnicah pod stropom samevajo od posušene krvi obarvani kavlji, na katerih se pasejo muhe; tu in tam na kakšnem visi majhen kos mesa, le za vzorec, včasih že malce pozelenel, ki čaka na »srečnega« kupca. Nekaj dni pred praznikom pa se taisti kavlji šibijo pod težo bolj ali manj svežega mesa, ki »kopni« kot spomladanski sneg. Na ulicah pred stanovanji in mesnicami svoje zadnje ure preživljajo številni, ki na prašnih tleh prežvekujejo še zadnjo večerjo.