Na določeni točki to niso bile več donacije, ampak investicije. In to licitiranje za nesrečne dežele, ki so jih zbili cunamiji, je bilo perverzno in groteskno, podobno kot v Chaplinovem Velikem diktatorju, v katerem Hitler in Mussolini stalno tekmujeta, kdo je boljši, višji in pomembnejši - in pri tem ne izbirata sredstev. Vsem se je očitno zazdelo, da je ta regija zrela za inkorporacijo in rekolonizacijo, obenem pa se je očitno vsem tudi zdelo, da je izklicna cena za to regijo po opustošenju - in razvrednotenju - nizka in da jo lahko kupijo že za drobiž.