Ko smo vstopili v Evropo, je bilo treba poskrbeti za varstvo slovenščine, da ne bi na »posameznika delovali posebne vrste jezikovni pritiski, ki bodo tega posameznika prisilili, da se bo odvrnil od življenja v svojem jeziku,« kot so zapisali predlagatelji zakona. Tako so julija poslanci, čeprav slovenski jezik že varuje ustava, sprejeli zakon o javni rabi slovenščine. Zakon je že pred sprejetjem povzročal burne razprave, recimo zaradi določil, ki se nanašajo na visokošolske dejavnosti, internetne strani, poimenovanje podjetij, podnaslavljanje filmov in oper in podobno, saj je bil predlog napisan precej neživljenjsko.