Med letoma 1918 in 1930 se je pojavila tendenca prostorov, kjer bi podobno kot v teatru dosegli ločitev po socialnem in družbenem statusu. S tem so kinematografi poskušali v dvorane zvabiti buržoazne sloje, ki so do tedaj film prezirali kot manjvredno umetnost oziroma kot neumetnost. H gradnji dvoran so bili prvič povabljeni priznani arhitekti; nekateri med njimi so se “specializirali” za gradnjo dvoran in v naslednjih desetletjih projektirali nekaj deset pariških kinematografov.