Vse skupaj se je ob pol osmih zvečer začelo manj zvezdniško, morda tudi zato, ker sem vse bolj alergičen na Kingstone in Avia bend in zato, ker me lepota noče in noče prepričati. O (nekaterih) hrvaških izvajalcih, ki so napolnili več kot tretjino programa, pa tako ali tako ne gre izgubljati besed. Auerjevi scenografi so postavili dva odra, tako da se je ob koncu enega komada že začel naslednji, med aplavzom in navijanjem publike, seveda.