Kot prijatelj sem ga večkrat obiskal tudi zato, ker se je zmeraj zanimal za naš tržaški položaj, tako je naneslo, da sem mu svetoval, naj kot obsodi pokol razoroženih čet. Tudi sam je seveda čutil to nujnost, a je dolgo odlašal, nazadnje je sestavil tekst v obliki intervjuja, ki sem ga objavil v knjižici, izdani skupaj z za Kocbekovo sedemdesetletnico. To je bilo izredno dejanje, ker je kot eden od voditeljev upora obsodil početje komunistov, ki so ga tako imeli za izdajalca in ga obtožili celo naklonjenosti do domobranstva.