Prav gotovo ima krščanstvo velike zasluge, vendar se je po mojem preveč uveljavljalo kot religija ponižnosti in pokore, namesto da bi bila spodbuda k upanju, optimizmu ob doživljanju ljubezni, ki je poglavitni poudarek krščanstva. Tako je bil slovenski duhovnik pretežno avtoriteta, poosebljeni zakonik ali celo politični vladar, namesto da bi bil prijateljski svetovalec, skoraj tovariš. V tem smislu je nastopal, ki je upal, da bo uporno doživetje spremenilo slovenskega človeka v bolj samozavestnega, sproščenega graditelja tudi bolj pravične družbe.